Leta 1960 je bil predlagan koncept bispecifičnih protiteles. Bispecifična protitelesa, znana tudi kot bispecifična monoklonska protitelesa, so umetno sintetizirana protitelesa z uporabo tehnologije genskega inženiringa. Kot umetno izdelana protitelesa bispecifična protitelesa običajno spadajo v podrazred IgG in vsebujejo fragment za vezavo antigena, ki cilja na podenoto CD3. Bispecifična protitelesa imajo dve specifični mesti za vezavo antigena, ki se lahko hkrati vežeta in prepoznata dva različna antigena ali dva različna epitopa antigena. V primerjavi z monoklonskimi protitelesi imajo bispecifična protitelesa dodatno specifično mesto za vezavo antigena, zato imajo močnejšo specifičnost in sposobnost ciljanja, kar lahko natančneje cilja na tumorske celice in zmanjša toksičnost zunaj tarče. Bispecifična protitelesa lahko hkrati opravljajo več bioloških funkcij, kot so novačenje imunskih celic, blokiranje signalnih poti in neposredno ubijanje tumorskih celic. Zgodnja bispecifična protitelesa so bila večinoma pripravljena s kemično konjugacijo ali celično fuzijo, vendar je ta metoda morda napredovala počasi zaradi naključne kombinacije in težav pri izolaciji ciljne kombinacije. Z nenehnim razvojem tehnologije genskega inženiringa je bilo razvitih veliko novih tehnoloških platform, kot so vozli v luknjah (KIH), CrossMab, DVD Ig itd. Te platforme učinkovito rešujejo težave, kot so neusklajenosti težkih in lahkih verig, ter izboljšujejo enakomernost in izkoristek bispecifičnih protiteles.

Glavne metode za proizvodnjo bispecifičnih protiteles vključujejo kemično spajanje, hibridom s štirimi viri in pripravo protiteles z genskim inženiringom. Med njimi metoda kemičnega spajanja združuje dva intaktna fragmenta protitelesa IgG ali dva fragmenta protitelesa F(ab')2 v bispecifična protitelesa z uporabo kemičnih spojnih sredstev, kot sta ftalimid in ditioacilbenzojska kislina. Ta metoda je preprosta in enostavna za uporabo, vendar lahko poškoduje vezavno mesto antigena, zmanjša aktivnost protiteles, spojno sredstvo pa ima tudi določeno stopnjo rakotvornosti. Metoda s štirimi viri hibridoma temelji na fuziji somatskih celic iz dveh različnih hibridomskih celičnih linij za izražanje ustreznega mišjega IgG. S tehnologijo genskega inženiringa je mogoče protitelesa gensko modificirati, da tvorijo bispecifična protitelesa. Konstruirana sta bila dva različna monoklonska protitelesa, Fab fragmenti ali variabilne regije težke in lahke verige obeh protiteles pa so bili ločeno cepljeni. S tehnologijo zamreženja ali verižne rekombinacije sta bila dva fragmenta združena v bispecifično protitelo. Čeprav je kompleksnost tehnologije genskega inženiringa relativno visoka, je trenutno najpogosteje uporabljena metoda za proizvodnjo bispecifičnih protiteles za prilagoditev strukture in funkcije protiteles. Pri načrtovanju bispecifičnih protiteles se lahko uporabi načelo navzkrižne reaktivnosti protiteles, vendar lahko navzkrižna reaktivnost protiteles povzroči nespecifične reakcije, zato jo bomo pri praktični uporabi načrtovanja bispecifičnih protiteles, kot je terapija z bispecifičnimi protitelesi, skrbno upoštevali.

Čiščenje bispecifičnih protiteles je postopek izolacije in čiščenja ciljnih protiteles visoke čistosti. Za odstranitev nekaterih topnih nečistoč se uporabljata dve metodi, centrifugiranje in globoka filtracija. Ciljno bispecifično protitelo se najprej zajame z afinitetno kromatografijo. Za bispecifična protitelesa, podobna IgG, se uporablja afinitetna kromatografija na proteinu A, medtem ko se za bispecifična protitelesa, ki niso podobna IgG, lahko uporabi afinitetna kromatografija na osnovi lahke verige. Nato se protitelo določen čas inkubira pri nizkem pH, kar povzroči, da se struktura beljakovin na površini virusne ovojnice poruši in s tem izgubi sposobnost okužbe celic. Za nadaljnjo odstranitev nečistoč, kot so beljakovine gostiteljske celice (HCP), se izvede vmesna globoka filtracija. Čistost protiteles se izboljša z metodami, kot je ionska izmenjevalna kromatografija, morebitni preostali virusi pa se odstranijo s tehnikami nanofiltracije ali ultrafiltracije. Na koncu se vzorec koncentrira in nadomesti z ustreznim formulacijskim pufrom.